Vrajski breg

"Vrajk" ali "Vrajski breg" je narečna izpeljava mestnika imena "v raju". Raj, ki kristjanom pomeni nebesa, je poganom pomenil deželo, v katero po smrti odidejo duše. Tu so od druge polovice 19. st. dalje pri zemeljskih delih večkrat naleteli na okostne grobove, v zadnjem času predvsem pri kopanju peska. Poleg tega je ljudsko izročilo bajalo o leseni cerkvici prvih kristjanov, ki naj bi stala tam nekje.

Vsi grobovi so bili vkopani v vzhodno pobočje, v ravnici vrh grebena jih ni bilo. Pač pa so bili tam ostanki manjše okroglaste lesene zgradbe, ki jo nakazujejo sledi dvanajstih jamic za stojke. Misel, da gre za skrajno preprosto cerkvico, o kateri govori izročilo, se ponuja kot povsem verjetna.

Govori o času, ko je cerkvena organizacija s šolanimi duhovniki propadla, ostali so samo še ljudje iz ljudstva, ki so prevzeli njihovo vlogo. S stališča uradne cerkve je šlo za nepravoverno posnemanje. A kot so bili ljudje zadovoljni z leseno kolibo, ki jim je zamenjala pravo cerkev, tako so bili zadovoljni z neizobraženim vaškim duhovnom, ki jih je krstil. Ko so konec 8. st. v Panonijo vojaško posegli Franki ter njihovi zavezniki, so celo tam še naleteli na nepismene duhovnike, kot jih imenujejo pisni viri.

Poznamo le severozahodni rob grobišča. Ostali del je še neraziskan. Izkop na južnem robu peskokopa je odkril okostno grobišče s 15 ohranjenimi in 5 uničenimi oz. delno ohranjenimi pokopi. Pravokotaste grobne jame so bile usmerjene proti vzhodu jesenskega sonca in plitvo vkopane v podlago iz preperelega dolomitnega peščenjaka. V grobovih so bili maloštevilni a značilni pridatki iz konca 6. in 7. stoletja: dva pozna bronasta uhana s košarico, dna poznoantičnih čaš, ki so jih drugotno uporabili za otroško ropotuljico, dve železni pasni sponi, valjaste in okrogle jagode iz steklene paste ter karneola.

Analiza okostnih ostankov nekdanjih prebivalcev je včasih prav izpovedna. Zanimivo je, da je največ pokojnikov umrlo v dobi od 30 do 40 let, medtem ko starosti 60 let ni nihče presegel. Verjetno je to posledica trdega življenja, ki ga kaže tudi spoznanje, da so ženske prenašale težka bremena na glavi. Nekega moškega je že v mlajših letih mučil artritis, pojavljajo se tudi slabo naravnani zlomi. Vsaj dva moška sta si bila v verjetni sorodstveni povezavi, ki jo nakazuje kljukast nos. O skromnih razmerah priča tudi to, da si ženske niso mogle privoščiti niti para uhanov, kot je bil sicer običaj, ampak so nosile le še po enega. Tudi njihove ogrlice so imele samo nekaj pisanih jagod. Denarja za nakupe ni bilo več, zelo verjetno pa tudi trgovcev noga sem ni zanesla. Ostale so le še dragocenosti iz mamine skrinjice. In potem je zmanjkalo še teh.

mag. Uroš Bavec in ddr. Andrej Pleterski