Mokronog v Valvasorjevem času

Kje trg in grad Mokronog leži. Vzrok za nastanek takega imena. Lepa lega kraja. Mokronog je bil nekoč mestece. Ali je bil tu nekdaj samostan. Nekdanji lastniki tega kraja. Kdo je bila bl. Hema. Na kak način je bil ta kraj izbran za samostan. Kraj za ustanovitev samostana so izbrali s parom volov. Samostan je bil poseljen z moškimi in ženskimi osebami. Kdaj je bila krška škofija dokončno ustanovljena. Prvi krški škof. Mokronoško gospostvo pride pod krško škofijo. Jan Vitovec osvoji gospostvo. Graščina pride zopet pod krško škofijo. Grad oropajo puntarski kmetje. Mokronog dobi zopet nove gospodarje. Prejšnji lastnik umorjen. Sedanja lastnica tega gospostva. Opis gradiča Zagorica. Zagorica je bila nekdaj pristava in last mirnske graščine. Kdo je danes lastnik gradiča.

Trg in grad Nassenfuss, po kranjsko Mokronog, po latinsko Madipedium, ležita na Dolenjskem, od Ljubljane devet milj oddaljena. Nemško, kranjsko in latinsko ime sta dobila zaradi lege kraja, ker so tla v času deževnega vremena blatna, vlažna in mokra. Kraj leži na zelo rodovitnih tleh, ima lepa polja, čedne travnike, različne vrste sadnega drevja in mnogo vinogradov. Kar zadeva trg sam, leži na ravnem in je bil nekoč majhno mestece, toda vseuničujoča vojna in pogosti požari so ga spravili v revščino, tako da ga zdaj štejejo le za trg.

Grad stoji precej nad trgom, na lepem prijetnem ter nizkem hribu ali gričku. Če smemo verjeti ljudski govorici, ki pogosto prodaja laži za resnico, naj bi bil pred leti tam, kjer stoji zdaj grad, ženski samostan. Ker pa nune niso živele tako, kakor se zanje spodobi, naj bi ga eden od krških škofov ukinil in si gospostvo prilastil. Ta trditev pa verjetno ni resnična. Če bi bil tu kdaj ženski samostan, bi se pač našlo kakšno poročilo ali kakšna vest v starih doku-mentih ali spisih, ki sem jih vseskozi prelistal – našel pa nisem ničesar. Menim, da ima ta izmišljotina svoj pravi vzrok za nastanek v krškem samostanu na Koroškem, ki ga je ustanovila bl. Hema, ukinil pa salzburški nadškof, o čemer bom kasneje še nekaj več povedal. O samostanu so mnogi slišali, vendar govoric niso nikoli prav pretehtali in jih takšne prenesli na ta grad, ki je bil v lasti nun krškega samostana.

Trg in grad Mokronog sta bila nekdaj last grofa Viljema Breže-Seliškega, čigar žena je bila znamenita bl. Hema, po Megiserju hči koroškega vojvode Marquarda, po Laziu pa grofica Pilštanjska. Tema zakoncema se je po božji volji rodilo dvoje dedičev, toda nebo jima ju je pokazalo le za kratek čas, ker so ju še za življenja staršev ubili rudarji, in tako sta bila iztrgana staršem in njihovim upom. Zaradi velike žalosti je grof Viljem zapustil ta svet in stopil v red puščavnikov, bl. Hema pa je zgradila cerkev in samostan v Krki na Koroškem ter poleg mnogih drugih gospostev tudi mokronoško podarila in poklonila v last temu samostanu. Ta dogodek postavlja Megiser v leto 1070, Lazius pa v leto l056, vendar za to nima pravega razloga ne prvi in ne drugi, ker neki zanesljivi pisatelj jasno dokazuje, da je bl. Hema na praznik svetih apostolov Petra in Pavla blaženo v Gospodu zaspala. S to letnico bi se jaz najlaže strinjal.

Omenjena ustanovitev samostana pa se je zgodila takole. Ko je bl. Hema iz prave ljubezni do Boga dala svojemu Zveličarju vse svoje časne dobrine in trdno sklenila zgraditi božji Porodnici na čast cerkev, ženski samostan in prebivališče za lateranske kanonike reda sv. Avguština, je ostala samo še odločitev, kje naj bi bilo tudi najvišjemu Bogu všeč, da naloži njegov ogenj in mu postavi ognjišče. Ukazala je vpreči par volov in nanj položiti podobo naše ljube Gospe ter pustila živino voziti popolnoma samo, ne da bi jo kdo vodil ali priganjal. Dejala je, da bo dala zgraditi samostan na tistem mestu, kjer se bo živina ustavila in bo voz obmiroval. Voli so obstali in obmirovali na tistem kraju, kjer danes stoji cerkev. Bl. Hema je namreč izpolnila svojo obljubo; sezidala na tistem mestu cerkev in ustanovila samostan.

Ko naj bi zvečer izplačala delavce, je sedla na velik kamen (na katerem še danes lahko opazimo sled) in nanj postavila polno skledo denarja; iz nje je lahko sleherni delavec vzel le toliko, kolikor je bil njegov dnevni zaslužek.

Ko so bila poslopja popolnoma pozidana, je v eno nadstropje naseliIa dvajset kanonikov sv. Avguština, v drugo nadstropje, ki je od prvega popolnoma ločeno in oddeljeno, pa sedemdeset nun; vse te je uvedel v samostan nadškof salzburški Walduin. Zaradi tega je tudi b1. Hema nadškofu Walduinu (ali Balduinu) volila in podarila vsa svoja posestva in gospostva.

Leta 1063 prišel v Rim k blaženim in svetnikom prišteti nadškof salzburški Gebhard na lateranski koncil, na katerem so med drugim sklenili tudi to, da ne sme biti nihče pri maši duhovnika, ki je poročen ali ima pri sebi priležnico, da taki duhovniki ali diakoni ne smejo brati ne maše ne evangelija in ne berila, da ne smejo uživati nobenih dohodkov od cerkve in ne smejo biti v družbi neporočenih duhovnov. Nadškof Gebhard pa še ni bil popolnoma zadovoljen in je z neprestanimi prošnjami dosegel, da je smel povečati svojo duhovno oblast z dovoljenjem omenjenega koncila od bl. Heme ustanovljeni samostan v Krki na Koroškem spremeniti v škofijo. Ustanovitev škofije sta kasneje s pravočasnimi listinami potrdila papež Aleksander II. 21. marca leta 1070 in cesar Henrik IV. v Regensburgu 4. februarja leta 1072. Krška škofija je bila torej v imenovanem letu 1072 dokončno ustanovljena in 6. maja je bil z blagoslovom nadškofa Gebharda v prisotnosti in s pomočjo drugih škofov umeščen za škofa Günther iz Krapfelda. Tako so torej posestva, ki so bila nekdaj last bl. Heme, prišla pod krško škofijo.

Mokronoško gospostvo je ostalo v lasti krške škofije do okoli leta 1437, ko ga je v celjski vojni, ki jo bom še opisal v poglavju o vojnah na Kranjskem, zavzel Jan Vitovec. Po sklenjenem miru pa je krški škof dobil to gospostvo zopet nazaj.

Leta 1515 so puntarski kmetje mokronoški grad zavzeli, ga popolnoma izropali, stavbo uničili, vse peči in okna razbili in celo železne okenske križe iztrgali.

Trg in grad Mokronog sta ostala v posesti krških škofov do leta 1616, ko je bila posest prodana gospodu Mahorčiču, od njega jo je kupil gospod Ernest Mihael pl. Schernburg, ta pa jo je kasneje s prodajo prepustil gospodu Danijelu Kajzelu, baronu, ki mu je svak gospod Janez Jožef pl. Schernburg, brat imenovanega gospoda Ernesta Mihaela, pred 14 leti, ko sta nekoč za gradom kegljala in se hudo skregala, zasadil nož v vrat, zaradi česar je ta pol ure zatem umrl. Temu dejanju ni botrovala samo huda jeza, ki večkrat nenadoma zagrabi z levjimi šapami, a na repu ima kesanje, ampak tudi njegova bolna pamet je k temu pripomogla. Mož namreč ni bil popolnoma pri pravi, temveč se mu je zmeraj po malem mešalo.

Mokronoško gospostvo, trg in grad so danes v posesti vdove nesrečno umorjenega gospoda Kajzela, gospe Marije Margarete, baronice, rojene pl. Schernburg.

Nedaleč od Mokronoga stoji na prijetnem in lepem kraju majhen grad Sagoriz, po kranjsko Zagorice imenovan; grad ima naokoli lepe njive, sadno drevje, travnike in vinograde.

Nekdaj je bil ta mali grad pristava, last gospostva mirenskega, ki ga je leta 1275 gospod Friderik Mirenski prodal stiškemu opatu Konradu. Pozneje so si to posestvo pridobili gospodje Gallenberški, ki so tu imeli svojo kobilarno.

Od Gallenbergov so grad kupili baroni Freikirchen in ga kasneje prodali gospodu Andreju Rapaci. Ko pa se je njegova hči Elizabeta poročila z gospodom Jurijem Schreiberjem, ga je ta dobil v posest, zdaj pa je posestvo last njegovih sinov: gospoda Franca Ludvika Schreiberja, župnika svibenskega, in gospoda Ernesta Jakoba Schreiberja.

Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine kranjske, 1689