Mirnsko-Mokronoška kotlina je ugrezajoči se del Mirnskega porečja med naseljema Mirno na zahodu in Pijavice na vzhodu. Dno je izrazito poplavna pokrajina s prevladujočim fluvio-akumulacijskim tipom reliefa in nagibi do 2°. Pokrito je z debelimi plastmi aluvialnih ilovnato-glinenih sedimentov Mirne in njenih pritokov, ki se sem stekalo koncentrično. Zaradi tonjenja dna težijo k ponovni vzpostavitvi ravnotežja in na široko poplavljajo. Danes je struga Mirne regulirana in dno je prepredeno s številnimi stranskimi koriti oz. jarki. Kljub temu je dno marsikje še mokrotno, prsti pa zakisane. Rob kotline je terasast in nesklenjen, prekinjajo ga poplavne ravnice spodnjih delov mirnskih pritokov. Vzpeti svet z relativnimi višinami 10-50 m in s povprečnimi nakloni 6° predstavljajo v kotlino segajoča slemena, najpogosteje zgrajena iz triadnih dolomitov s plastmi sljudnatega laporja, skrilavci, peščenjaki in apnenci, prekriti z debelimi plastmi plio-pleistocenske ilovice, prenešene s sosednjih višjih dolomitnih območij. Če je nastala s preperevanjem karbonatno-silikatnih kamnin, vsebuje tudi rožence oziroma kremenove prodnike. Slemena ponekod molijo iz dna kot pragovi ali otoki in tam se na površini prav tako kažejo triadne kamnine. Tu se uveljavlja rečno-denudacijski relief. Pred poplavami varen vzpeti svet je najpomembnejše mirnsko njivsko območje, hkrati pa najugodnejši prostor za poselitev in ureditev komunikacij. Tu tečeta glavna cestna in železniška povezava med Trebnjem in Sevnico. Prometnica skozi Mirnsko-Mokronoško kotlino je imela velik pomen že v prazgodovinskem in rimskem času.