Grad Spodnji Čretež

Iz vasi Dolenje Laknice vodi prek potoka Laknica lesena brv, nekdanja grajska pot, ki se pri potoku odcepi na desno, pa nas mimo manjšega kamnoloma kmalu pripelje do še vedno mogočnih razvalin gradu Spodnji Čretež (Reutenberg), sedeža čreteške gospoščine, sprva višnjegorskega, nato pa andeškega, spanheimskega, celjskega in deželnoknežjega fevda. Grad je omenjen šele leta 1354 (haus Reutenberch), nato 1378 (vest Reutenberg), 1418 (vest Rewttenberg) in 1426 (vest zu Rewtenberg). Leta 1324 je posredno omenjena grajska kapela (herr Otakher herrn Greifen kaplan von Reuettenberch), 1353 grajski kaplan (chapplan cze Reutenberch), 1384 srečamo v zgodovinski listini kaplana Vulfinka, izrecno pa 1455 (grad Čretež s kapelo). Grad so upravljali vitezi Reutenbergi, leta 1228 je omenjen vitez Ruediger von Reitenberg, nato pa 1250 Nikolaj, 1268 Griffo in Nicolaus de Reutenberch, 1305 Ortolf, Perhtolt in Herman von Revttenberch, 1317 Bertold in njegovi sinovi Greif, Friderik, Herman in Ortolf, 1334 brata Greif in Herman ter njuni bratranci Pertold, Greif, Jakob, Ortolf, Liupold in Friderik, 1361 Nykelleins von Rewtenberch, 1394 edlen herren Herrtlein und Mertlein von Reuttenberch, vendar pa so čreteški vitezi upravljali to višnjegorsko posest že sredi 12. stoletja, ko so si v neposredni bližini postavili stolpasti grad Zgornji Čretež. Čreteški so bili znani vojščaki, prepirljivci, pa tudi roparski vitezi. Dolga desetletja so se prepirali zaradi nekaterih posesti s kostanjeviškim samostanom in pustošili po dolenjski freisinški posesti. Leta 1378 se je Friderik Čreteški v sodnem dvoboju spopadel z Rudolfom Svibenskim (Ostrovrharjem), ga premagal in izročil avstrijskemu vojvodu. V 14. stoletju so se polastili gradu Štrlek (Straleck) pri današnjih Šmarjeških Toplicah ter freisinškega dvorca v Kozjanah pri Šmarjeti. 1438. leta naj bi eden od Čreteških oropal viteza Friderika Rauberja. Ne glede na to pa so bili Reutenbergi več kot sto let ena najimenitnejših kranjskih plemiških rodbin. Tako je bil gospod Grifo (Greif) Čreteški goriški glavar v Metliki (omenjen leta 1322), osem let pozneje pa ga srečamo že kot glavarja goriške grofije v sami Gorici. Bili so med vidnejšimi dobrotniki stiškega samostana, kjer so imeli tudi grobnico. V prvi polovici 14. stoletja so bili člani te številne rodbine gradiščani na Starem gradu pri Otočcu, v Kostanjevici, Brežicah in drugod, blizu Iga pri Ljubljani so imeli več dvorov in posestev, na Štrleku se je naselila ena, na Gorenjem Mokronogu (tu za krajši čas) pa druga veja rodbine, v sorodstvenih vezeh so bili z gospodi Šumberškimi, Auerspergi (leta 1383 je Turjaškim prav zveza s Čreteškimi prinesla dostojanstvo dednega komornika na Kranjskem), Pernegkhi, Kolovškimi in Kamniškimi ter uglednimi koroškimi rodbinami (z Ostrovice, Kraigha in Emmersberga), posamezniki pa so se uveljavili tudi v habsburških službah in na njihovem dvoru. Med letoma 1342 in 1378 sta bila Greif in Leopold Čreteška komornika na Koroškem, Kranjskem in Slovenski Krajini. Sredi 14. stoletja so pridobili več oglejskih fevdov, vendar so jih kmalu prodali celjskim grofom. Leta 1358 je grof Friderik Celjski poravnal 730 oglejskih mark, ki jih je Fritz Reutenberški dolgoval Židoma Isserlyju iz Maribora in Scharschinu iz Celja, pet let kasneje pa so Celjani tudi formalno dobili od patriarha Čretež v fevd. Leta 1455 je del gradu pripadel sorodniku Engelhardu Auerspergu, del pa je od leta 1426 imel sorodnik Pernegkh (polovico stolpa Zg. Čretež - den halben turn ob zu Rewtenberg). Kot kaže, so v drugi polovici 15. stoletju čreteško gospostvo že upravljali oskrbniki, leta 1461 čreteški oskrbnik Friderik Prager (phleger zu Ravtenberg).

Po izumrtju Reutenburgov je čreteško gospoščino leta 1487 prevzel sorodnik Hartman pl. Kraigh, za njim pa so dedovali pl. Lambergi (leta 1497 je omenjen čreteški kastelan Urh Gall). Grofa Maks Engelbert in Herbert Lamberga sta gospostvo leta 1696 prodala stiškemu samostanu (posest so upravljali opatovi administratorji - stiški menihi, med njimi Benedikt Zollner, ki je obnovil grajsko poslopje in pozidal most pod vznožjem gradu, in grof Bernardin Kheysell), po razpustu samostana leta 1781 pa je Čretež postal dvorna posest. Ilirska dvorna komisija za prodajo državnih posestev ga je leta 1825 prodala baronu Antonu Schweigerju, četrt stoletja zatem je Čretež kupil Julij pl. Valmagoni, zadnji lastnik (od leta 1885) pa je bil Friderik Berdajs, posestnik na Savi pri Litiji. Leta 1770 je strela udarila v grad in ga uničila. Zemljišče z razvalinami je sedaj v kmečki lasti.

Valvasor je upodobil Spodnji Čretež kot mogočno štiritraktno dvonadstropno stavbo z ogelnimi pomolnimi stolpiči, stranskim vhodnim pomolnim stolpom in arkadiranim dvoriščem, brez vidnih sledov prvotne romanske gradnje. Prvotni romanski stolpasti grad kastelne zasnove je bil pozidan na strmem pomolu v pobočju hriba, ki ga s treh strani obdaja prepadna strmina, verjetno kmalu po letu 1200, saj je v razvalinah še razvidna značilna romanska plastovita zidava iz klesancev, prezidave v gotski dobi in renesansi pa nam kažejo predvsem okenske odprtine in tu in tam ohranjeni notranji ometi. Prvotni romanski kastel je sedem čreteških vitezov še pred letom 1300 predelalo v velik grad. Iz ohranjenih ostankov razvalin je razvidno, da sta bili steni na severni in zahodni strani debeli meter in osemdeset centimetrov, pozidani iz klesancev v lepih pravilnih vrstah, romanski zid na jugu in vzhodu pa je bil debel meter in štirideset centimetrov. Na jugovzhodu prvotne grajske stavbe je ohranjen vogal dvonadstropnega palacija z meter in osemdeset oz. dva metra debelimi stenami iz lepih klesancev. Palacij je bil dolg približno osemnajst, širok pa deset metrov. Kastel je bil pozidan na kvadratni tlorisni zasnovi (stranice približno dvaintrideset metrov), poleg palacija so verjetno hkrati pozidali tudi stolpasto stavbo v jugozahodnem vogalu, kjer so pozneje uredili še grajsko kapelo. Vhod je bil morda na vzhodni strani, kjer ga je varovalo medzidje (cvinger) in obrambna galerija na delu vzhodnega obzidja (tu se je zid v višini tretje etaže stanjšal na osemdeset centimetrov). V gotski dobi so na južno stranico prizidali nov palacij in prvotni vhod spremenili v vhodni stolpič. V renesančni dobi so na jugovzhodni strani v kotu med obema palacijema prizidali mogočen vhodni stolp (notranje mere stranic 6,70 oz. 9,30 metra); tako je grad dobil štiritraktno tlorisno zasnovo s stranicama dolgima približno 31 oz. 42 metrov in pravokotnim notranjim dvoriščem, ki je imelo arkadne hodnike na zahodni in severni strani. Danes je ohranjen tudi del arkadnega zidu (dolg dvanajst metrov). Nekdanji vhod na vzhodni strani je poslej vodil v majhno predgradje, kjer so uredili tudi zeliščni vrt. Morda je bila vsa zasnova na vzhodni in južni strani obdana z obzidjem, saj je v rebri na vzhodni strani deloma ohranjen zid, Valvasor pa je tudi upodobil manjši, morda stražni stolpič ob gradu. Obrambni jarek, ki je na jugu grajsko kopo ločeval od pobočja, je še deloma ohranjen.

Ivan Jakič