Mirnsko gričevje

Mirnsko-Mokronoško kotlino oklepa 300 do 500 m visoko vinorodno Mirnsko gričevje, ki se proti severozahodu in jugovzhodu postopno zvišuje in prehaja v do 850 m visoko hribovje. Mirnsko gričevje je precej razčlenjen slemenasto-dolinasti svet. Reliefna energija je tudi tik ob robu toneče kotline precejšnja, saj se potoki vanjo prebijejo skozi ozke debri. S tem so povezani veliki nakloni, neredko nad 30° in hkrati močna erozija prsti. Gričevje je zelo pisano glede kamninske sestave. Zahodno od Gabrovke, kjer so v prevladi trde in mehke silikatne kamnine, je hidrografska mreža izredno gosta. Tam se vrstijo ozke vzporedne doline v alpski smeri in Mirna dobi z desne strani več pritokov. Sicer potekajo slemena največ v dinarski smeri in smeri S–J. Drugje v gričevju, kjer se mešajo karbonatne in silikatne kamnine, pa se poleg rečno-denudacijskega pojavljata še fluviokraški in celo kraški tip reliefa. Posebnost predstavlja plio-plesitocenska ilovica s kosi roženca južno in jugovzhodno od Gabrovke, ki je sicer značilna za nižje ležeča območja, predvsem na obrobju kotline. Tla so v gričevju nagnjena od 9 do 15, povprečno pa 13°. Najmanjši so nakloni v nizkem gričevnatem razvodju proti reki Temenici, največji pa v razčlenjenem Cerkniškem gričevju na zahodu. Mirnsko gričevje zavzema 44 % mirnskega porečja.