Arheolosko območje Gorenji Mokronog

Debenško hribovje južno od Mokronoga ni visoko, a ima strma pobočja, ozke in moč-virne doline ter je zato težko prehodno. To so naravne danosti, ki jih v dobrih časih nihče ne ceni, postanejo pa odločilne, ko je osebna varnost najvažnejša. Propadanje rimskega cesarstva v 4. in 5. st. so spremljale pogoste državljanske vojne in vpadi posameznih ljudstev, ki so si obetali vojni plen ali pa celo naselitev v zanje sanjskih deželah. Cilj je bila zlasti še vedno bogata Italija. Domačini so se zato začeli umikati v bolj odročne kraje in eno takšnih pribežališč je postalo Debenško hribovje. Tu se jim je posrečilo preživeti še v čas po dokončnem propadu zahodnorimskega cesarstva in začasne naselitve različnih germanskih ljudstev, dočakali so prihod Slovanov in od njih dobili ime Vlahi. V naslednjih stoletjih so se oboji spojili v nov rod slovanskega jezika, a z močnimi izročili o starejših časih. Predslovanska vodna imena so na Slovenskem značilna zgolj za velike reke, a posebnost okolice Mokronoga je v tem, da taka imena nosijo tudi številni majhni potoki (npr. Sotla), kar brez dolgotrajnega skupnega življenja Vlahov in Slovanov ne bi bilo mogoče. Tudi izročilo o leseni cerkvici prvih kristjanov na Gorenjem Mokronogu je preživelo srečanje obojih. Ali je potem ujemanje usmeritve grobov na Vrajskem bregu in cerkvene osi bližnjega Sv. Petra še zgolj golo naklučje?

Gorenji Mokronog je burkal domišljijo že v 19. stoletju. Tako je še vedno izredno živa legenda o svetih bratih, Cirilu (Konstantinu) in Metodu, ki naj bi se na svoji poti v Rim ustavila v Gorenjem Mokronogu in maševala v tamkajšnji romanski rotundi - kostnici. Notica je seveda umetno vnešena v zavest ljudi preko takrat prvega slovenskega časopisa Kmetijske in rokodelske novice. To je bila preprosta reakcija na politične razmere. Pod vplivom takrat nastajajočega panslavizma je bilo v visokosrednjeveško romansko rotundo povsem samovoljno vpeto še maševanje slovanskih apostolov iz 9. stoletja. In kaj kažejo prve terenske raziskave?
Skupek najdišč na Gorenjem Mokronogu (Sv. Peter, Vrajski breg, grad) predstavlja zgodovinski zapis, ki na Slovenskem nima para. Njegova pripoved namreč teče o dveh slabo poznanih dobah, ki pa sta zelo pomembni za poznavanje slovenske zgodovine: o prehodu iz vlaške pozne antike v slovanski zgodnji srednji vek ter o nastanku mogočnega fevdalnega gradu.
19. st. je čas rojevanja novodobnih slovenskih narodnih mitov. Eden med njimi je tudi predstava o srednjeveški družbi na Slovenskem, za katero naj bi bil značilen izkoriščevalski odnos pohlepnih nemških graščakov, ki so ubogemu slovenskemu tlačanu brezobzirno odvzeli celo zadnji belič. Prostor grajskih razvalin Gorenjega Mokronoga pa nakazuje drugačno zgodbo. O staroslovanskih koreninah gradu in o poslednji bitki z upornimi kmeti, med katerimi so bili lahko tudi tisti iz bližnje Nemške (danes Slovenske) vasi.

Tudi poganski Slovani so pustili svoje sledove. Slutimo jih lahko v skupku treh svetih imen. Podobne poznamo tu in tam iz slovanskega sveta. Na Dolenjskem so tu prvič dokazana. Gre za ledinsko ime Ragac (Rogatec), Sveti Vrh z Marijino cerkvijo, (Gorenji) Mokronog s Sv. Petrom. Gre za kraje kjer so častili bogove neba, zemlje ter ognja in vode.

mag. Uroš Bavec in ddr. Andrej Pleterski