Štatenberk

• Srednja nadmorska višina: 360 m
• Leto/število prebivalcev: 1869/78, 1900/64, 1931/72, 1961/63, 1991/48, 2002/50
• Kulturna dediščina: cerkev sv. Martina, gomilno grobišče Štatenberški hrib

Štatenberk je gručasto naselje v Raduljskem hribovju, v Štatenberški dolini, na levem bregu reke Radulje in na pobočju nad njo. K njemu spada tudi zaselek Lahko, nižje ob reki, kjer prevladujejo travniki ter Naplje. Mimo kraja je vodila rimska cesta proti Mokronogu. Na okoliških njivah pa so našli rimske grobove. Kraj se omenja že leta 1250.

V nepremično kulturno dediščino se uvršča podružnična cerkev sv. Martina (prvič omenjena leta 1436). K romanski ladji je bil v 2. polovici 15. stoletja prizidan gotski prezbiterij s križnim obokom in konzolno figuralno plastiko z značilnostmi kamniške kamnoseške delavnice. V 18. stol. je bila barokizirana. Cerkev stoji na robu vasi, sredi pokopališča, obdanega s kamnitim obzidjem. V zakristiji stoji pozlačen kip sv. Janeza ali Pavla, prinešen iz kapele gradu Hmeljnik. Na južni zunanji steni so vidni fragmenti bordure, ki obroblja povsem izginulo stensko sliko sv. Krištofa iz druge polovice 15. stoletja. Prav tako se v register uvršča gomilno grobišče Štatenberški hrib, kjer so našli tri gomile iz starejše železne dobe; dve imata na sredini vkop. Grobišče je prvič omenjeno l. 1904 (http://rkd.situla.org/).

Naselje ima bogato zgodovino. Tu se nahajajo tudi razvaline gradu Štatenberk (Stettenberk), pozidan je bil verjetno že v 12. stol., ki so ga upravljali freisinški ministeriali gospodje Stattenbergi. Leta 1201 je omenjen vitez Friderik, grad pa izrecno šele 1250 kot Castrum Stettenberg, ko je bila njegova lastnica Geburga Stattenberg, žena Henrika Svibenskega. Konec 13. stol. je Štatenberk pripadel grofom Ortenburškim, ko je zadnji vitez Wild Štatenberški leta 1291 padel v vojni med nadvojvodo Albrechtom in Štajerci. Pred letom 1386 so ga kot alod imeli Celjski grofje, tega leta pa ga je Katarina Celjska kot del svojega dosmrtnega preužitka prodala Ortenburžanom. Leta 1418 so ga po dedni pogodbi z Ortenburškimi zopet dobili Celjani, a ga je Herman II. 1431 leta skupaj z nekaterimi drugi­mi ortenburškimi posestmi izročil Habsburžanom, avstrijskim vojvodom Frideriku Starejšemu, Frideriku Mlajšemu in Albertu. Med zastavnimi gospodi in lastniki gradu so omenjeni Herbert pl. Auersperg (pred letom 1440), leta 1441 Sebastijan pl. Erkensteiner iz Boštanja pri Sevnici, Jakob Lengenheimer je kupil gospoščino leta 1496, gospod Janez Črnomaljski leta 1510, nato pa je Štatenberk leta 1589 kupil baron Jurij Lenkovič. Grad je razpadel v začetku 17. stoletja, če ne že prej, saj ga Valvazor ni upodobil ne v Slavi vojvodine Kranjske ne v svoji Topografiji Kranjske. Po skromnih ostankih gradu je moč sklepati, da je šlo za romaniko značilno stolpasto stavbo, zavarovano z močnim obzidjem in obrambnim jarkom (http://www.mokronog-trebelno.si).

V vasi danes lahko najdete zelo bogat kmečki muzej, čigar lastnik je Stane Florjančič. Lastnik se z zbirateljstvom ukvarja od leta 2004. V muzeju je več kot 3000 eksponatov. Več kot 70 % predmetov je s področja Trebelnega. Tu najdete kmečko, vinogradniško in obrt­niško orodje in pripomočke, stare smuči (prednice Elana – šport Kmet Ljubljana), stare dokumente, fotoaparate, gramofone, radie, kuhinjsko posodo, star denar, pohištvo, vojaške in šolske predmete, statve itd. Nekateri predmeti so tudi z gradu Hmeljnik. Gospod Florjančič je izjemen zbiratelj, ki ima posluh za starine in jih rad predstavi vsem, ki obiščejo muzej.

Sicer pa je bila v samem naselju nekoč bogata kovačija, šola, goz­darjeva hiša in Racmanov mlin, ki je bil kasneje požgan. Na ob­močju, kjer danes živijo Draganovi, pa je bila Kramarija – trgovina z mešanim blagom, ki je propadla še pred 1. sv. vojno. Zato družini po domače pravijo tudi Kramarjevi. Leta 1927 je danes uspešno in prepoznavno Gasilsko društvo Štatenberk ustanovil napredni kmet Franc Piškur.

Besedilo in foto: Simona Korošec