KUD Emil Adamič Mokronog

Prosvetno društvo Emil Adamič, ki se je kasneje preimenovalo v Kulturno umetniško društvo Emil Adamič, je bilo formalno ustanovljeno leta 1948. Že prej pa so se ob raznih priložnostih zbirale različne skupine, ki so pripravljale programe za številne proslave, značilne za povojni čas, obenem pa so se lotevale tudi zahtevnejših projektov. Skoraj neverjetno se sliši, da je v tem času deloval orkester, ki bi mu po zasedbi lahko rekli salonski: violina - Rudi Kuhar (mizar), violončelo - Jože Kuk (župnik), harmonika - Rajko Fenc (zdravnik), klavir - Helka Koželj (trgovka), berda - Milan Uhan (frizer), bobni - Karel Vitman (klepar). Kasneje se je priključil še harmonikar Slavko Žnidaršič (računovodja). Orkester je ustanovil in nekaj časa vodil mokronoški zdravnik dr. Rajko Fenc, po rodu Hrvat. Okrog ansambla se je zbralo precej dobrih pevcev in pevk in skupaj so se lotili celo operete Vasovalec. Z velikim uspehom so jo predstavili hvaležnemu občinstvu. Za Fencem je umetniško vodenje prevzel profesor Vilko Videčnik, ki je 1951. leta ustanovil še moški pevski zbor in ga vodil skoraj štiri desetletja, do leta 1990.

Seveda je treba povedati, da so vse povojne pevske dejavnosti na svoj način le nadaljevanje zborovske tradicije. Pevske zbore že prej srečujemo kot samostojne skupine ali kot sekcije pri raznih društvih. Okrog leta 1900 je na primer v trgu organizirano deloval Pevski klub, ki se je potem priključil Sokolom. Z manjšimi krizami je ves čas prepeval tudi cerkveni zbor, nekaj časa ga je vodil celo znameniti slovenski skladatelj Matija Tomc, ko je sredi dvajsetih let kaplanoval v Mokronogu.

Če bi kulturniško dogajanje med petdesetimi in osemdesetimi leti želeli na nek način poimenovati, ne bi dosti grešili, če bi ga podpisali z Vilko Videčnik, saj v tem času ni bilo pomembnejšega dogodka v kraju, kjer ga ne bi našli že v sami ideji ali izvedbi. Tako pri Pustnem karnevalu, Kresni noči, gledaliških predstavah, pevskih koncertih, proslavah ipd.

Kulturne dejavnosti so dobile krila, ko so 29. novembra 1954 odprli nov zadružni (kulturni) dom, v katerem je društvo dobilo prostore za vaje in nastope. Kupili so tudi kinoprojektor in predstave so stekle celo dvakrat tedensko.

Društvo se je leta 1960 preimenovalo v Kulturno umetniško društvo Emil Adamič. Deseti jubilej je proslavilo z Marinčevo veseloigro Ad akta. Zrežiral jo je Vilko Videčnik. Ohranjeni plakat pove tudi marsikaj o številčnosti društva, saj je v igri nastopilo 27 igralcev.
Prosvetno društvo "Emil Adamič" Mokronog je 26. aprila 1970 nastopilo s priredbo veseloigre v treh dejanjih Pavla Golie Kulturna prireditev v Črni mlaki. Nastopili so: Videčnik Franc, Dvornik Alojz, Pavšič Ičko, Uhan Milan, Zidar Anton, Bijec Rafael, Videčnik Vilko, Videčnik Lučka, Kralj Vojko, Krese Tone, Videčnik Barica, Zidar Anica, Koračin Justi, Borštnar Janez, Vovk Ivan, Murenc Alojz, Janežič Slavko, Uhan Marjan, Uhan Metka, Murenc Marta, Bregant Miha, Meglič Oto, Golob Albert in Kralj Polona. Veseloigro je režiral Vilko Videčnik.

Nekako v tem času je kinosekcija preuredila kinoprojektor za projekcijo na široko platno. Kinopredstave so bile še vedno dvakrat tedensko. Zanimivo je, da je v domu našel prostor tudi društveni televizijski sprejemnik in da se je televizijska sekcija vzdrževala z vstopnino, ki jo je pobirala za ogled tv oddaj.

Več kot desetletje je trajal ta zagon. Društvo je iz sezone v sezono številčno in kakovostno rastlo. Poleg dramske družine, pevskega zbora, kinosekcije, knjižnice in folklornega plesa je deloval tudi instrumentalni ansambel “Trio Slavček” (Slavko Žnidaršič - harmonika, Frane Videčnik - kontrabas in Sandi Borštnar - kitara), ki se je v določenih obdobjih okrepil še s trobento, klarinetom, saksofonom, bobni... Ansambel je igral na domačih prireditvah in veselicah, sodeloval na medobčinskih srečanjih in tekmovanjih.

V mavrico mokronoške kulture je leta 1975 svojo barvo prispeval tudi zabavni ansambel AMIDI. Ime je pravzaprav nekakšen akrostih ustanoviteljev: A(nsambel), M(ilan), I(ztok), D(ušan), I (pa je zraven zaradi množine), se pravi: Milan Rman - klaviature, Iztok Zidar - bobni in vodja ansambla, Dušan Bijec - bas kitara. Za približno pol leta se jim je v začetku pridružil kitarist Leon Križman, potem ga je zamenjal kitarist Vojko Strmole, ki je v ansambelski zvok prispeval še vodilni pevski glas.

AMIDI so vztrajali na sceni dobrih dvanajst let, tja do leta 1987, z manjšo vmesno prekinitvijo, ko so brenkali na vojaške strune.

Za svoj največji uspeh štejejo osvojeno prvo mesto v radijski oddaji “Kar znaš - to veljaš”, ko so prepričali strokovno žirijo in poslušalstvo z lastno, oziroma skladbo Iztoka Zidarja Lutka. Pesmica se je potem še večkrat pozibavala na valovih slovenskega nacionalnega radia.

Za uspeh tudi štejejo, da so vse instrumente in drugo tehniko nakupili z denarjem, ki so ga zaslužili z nastopi. Igrali pa so, kjer se je ponudila priložnost, od nastopov na običajnih veselicah, mladinskih plesih, v hotelih, letoviških krajih in toplicah do celovečernih koncertnih nastopov. Njihov menedžer, kot bi temu danes rekli, je bil ves čas Vili Lamovšek, tudi Mokronajzar.

Sredi šestdesetih let se je pojavila želja, da bi ustanovili moški pevski zbor Mirnske doline. Pravzaprav se je zbor neformalno celo organiziral, vadil na Dobu, nekajkrat nastopil, vendar se ni obdržal. Verjetno gre iskati vzroke predvsem v težavah z udeležbo na vajah. Spomniti se je treba, da je bil takrat avtomobil še zelo redek pojav na naših cestah in za večino državljanov nedosegljiv.

Ob dvajsetem jubileju (leta 1971) je moški zbor pripravil slavnostni koncert. Gosta sta bila skladatelja Matija Tomc in Janez Kuhar. Veliko doživetje. Potem je začela vnema popuščati. V sezoni 1973/74 je zbor zaradi ostarelosti pevcev za nekaj časa celo utihnil. Z dobro akcijo so v naslednji sezoni le privabili toliko novincev, da so se lahko spet oglasili. Nastopali so na krajevnih proslavah in drugih prireditvah, vabili so jih v sosednje krajevne skupnosti. Vsako leto so se udeležili tudi občinske revije pevskih zborov in Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.

Leta 1990 je zbor prevzel Stane Peček. Kadrovske težave so bile podobne tistim pred desetimi leti, soočiti pa se je moral tudi z drugimi. Zbor je vadil v garderobi kulturnega doma, ki je bila že toliko dotrajana, da ne bi zadostila nobenemu normalnemu kriteriju uporabnosti. Uničena tla, vegasta vrata in okna, ki niso tesnila, neuporabne sanitarije, nevarna električna napeljava, slaba vidljivost in kdo ve kdaj prepleskane stene so stvari, ki bi že na prvi pogled prepričale vsakega inšpektorja, da bi v prostoru prepovedal vsakršno dejavnost. Najhuje pa je bilo z ogrevanjem. Železna pečica prostora ni mogla ogreti. Pevce je v hrbte vedno zeblo. “Kako ste lahko vzdržali vsa ta leta?!” se je iskreno in ogorčeno začudil novi zborovodja. Pa vendar je potem tudi sam vzdržal naslednjih devet let in tudi sam večkrat od doma pripeljal naramek (dva, tri) drv, kot so to počeli pevci že leta, kadar je krajevna skupnost spet pozabila nanje. Vodstvo krajevne skupnosti takrat pač ni imelo niti posluha niti časa, in še manj denarja za take nepomembnosti, kot je pevski zbor oziroma kultura nasploh. Takrat je bilo pomembno predvsem asfaltiranje cest in urejevanje drugih komunalij. Vreme za kulturnike se je razjasnilo šele ob koncu tisočletja, ko je Svet krajevne skupnosti (Janez Bregant, Antonija Borštnar, Peter Deu, Borut Dvornik, Branko Janežič, Jože Kopina, Franci Kos, Peter Mikec, Zvonko Preskar, Adolf Urbič in Anka Zajc, na čelu s predsednikom Antonom Mavrom) korajžno prestopil prag nekakšne morbidne “komunalne” miselnosti in v kulturni dom napeljal centralno ogrevanje, prenovil garderobo in sanitarije, uredil prostor za knjižnico in se sploh namenil, da bo v doglednem času pomagal k boljšim pogojem za delovanje kulturnih skupin.
V novejšem času je zbor, skupaj z ženskim zborom z Mirne, postavil na oder dve zborovski spevoigri, ki ju je Stane Peček napisal tej združeni skupini takorekoč na kožo. Najprej so pripravili DARILO ZA GOD in z odmevnim uspehom gostovali na Mirni, v Šentrupertu, Trebnjem, Šentlovrencu, Novem mestu, na srečanju podeželskih gledališč Slovenije v Ljubnem, v Radečah, Krmelju, Gabrovki, Mostu na Soči, Senovem, Sevnici, Svetem Petru na Primorskem, na Dnevih slovenskega izobraževanja v Ljubljani. S predstavo OČE NEBEŠKI, GLEJ so marca 2000 gostovali celo v Splitu.

Stane Peček