Stavbni razvoj gradu Mokronog

Mokronoški grad, svojčas eden najmogočnejših gradov v deželi, je v svojih zidovih varoval tudi dolgo in pestro stavbno zgodovino. Po požigu med drugo svetovno vojno in rušenjih ostankov po njej so se od celote ohranili le še skromni ostanki, ki pa še vedno posredujejo del te zgodbe. Na sredini 13. stoletja je nastal poznoromanski obodni grad, ki je poleg obrambnega obzidja obsegal še visoki obrambni stolp-bergfrid in stanovanjsko stavbo-palacij, najbrž pa tudi več pomožnih lesenih gospodarskih poslopij in grajsko kapelo. V gotski dobi so k tej zasnovi prizidali še dva stanovanjska trakta. Tisti na severni strani je imel dvoriščno fasado okrašeno s kvalitetnimi freskami profane tematike. Okoli leta 1569 so na jugozahodnem vogalu pozidali večji renesančni stolp s sodno dvorano v nadstropju. V drugi polovici 17. stoletja so celotno srednjeveško grajsko zasnovo močno prezidali in jo z dodajanem novih stanovanjskih traktov in arkadnih galerij spremenili v sodobno poznorenesančno plemiško rezidenco. Prezidave v 18. in 19. stoletju so celoti odvzele še zadnje utrdbene elemente in jo prilagodile sodobnemu okusu.

Oznaka stavbnega razvoja gradu temelji predvsem na starih opisih, vedutah, fotografijah in načrtih, v dobršni meri pa tudi na opažanjih konzervatorja in kastelologa Ivana Komelja iz prvih let po končani drugi svetovni vojni. Kljub vsemu pa se je bilo v veliki meri možno opreti tudi na analizo ohranjene avtentične substance, ki ponuja veliko več odgovorov, kot daje to na prvi pogled slutiti.

1. faza – poznoromanski obodni grad, sredina 13. stoletja

Tlorisna podoba prvotnega romanskega obodnega zidovja je tudi še ob današnjem stanju gradu dovolj razvidna, da jo lahko z gotovostjo podrobneje opredelimo. Zid je s plastovito zidavo iz grobih pravokotnih klesancev in debelino okoli enega metra segal na južni fasadi od prvotnega stolpa – bergfrida do vzhodnega konca fasade in do višine drugega nadstropja. Enako zidavo zasledimo tudi na severni, vzhodni in deloma tudi zahodni strani, tam kjer se je mestoma odluščila kasnejša renesančna obzidava zunanjega plašča. Pravokotni grobi klesanci, položeni v ravne vrste, kažejo, da je tudi ta zid bržkone še romanskega izvora in ga torej nedvomno lahko povežemo s tistim na južni strani. Tako imamo v osnovnih potezah izpričano podobo razmeroma obsežne romanske obodne zasnove, kjer obzidana ploskev ni bila pravilna, regularna, ampak jezikasta, prilagojena značaju zemljišča. Nekoliko nejasna ostaja le še zahodna stranica tega oboda in njena navezava na jugozahodni vogal bergfrida, saj so jo ob pozidavi renesančnega jugozahodnega stolpa in zgodnjebaročnega zahodnega trakta, z izjemo severnega dela, v celoti odstranili, tako da lahko o poteku romanskega zidu le še domnevamo.

Določitev višine tega prvotnega obodnega zidovja je bolj problematično. Na južni strani je obzidje segalo do višine drugega nadstropja, za druge stranice pa višina ni natančno znana, saj so renesančne prezidave in povojna miniranja povsem uničila romanski zid od višine prvega nadstropja navzgor. Glede na padajoč teren bi bila lahko višina vsaj na severi strani morda tudi nižja od južne stranice, vendar pa je glede na druge sorodne grajske zasnove verjetno, da je bilo obodno zidovje povsod enako visoko in je potemtakem segalo do višine vrha prvega nadstropja, tako da grad v kasnejših stavbnih fazah, razen na južni strani, ni več rasel v višino. O vrhnjem zaključku obodnega zidu lahko le domnevamo. Glede na analogne primere lahko tukaj najverjetneje predvidevamo leseno obrambno galerijo, ki je celoto krožno obtekala.

Prvotni vhod v grajski kompleks danes ni več ohranjen. Hipotetično ga predvidevamo na sredini zahodne stranice, torej na bočni, najbolj zaščiteni strani grajskega oboda, tam kjer je v 17. stoletju zrasel nov trakt.
Že hkrati z obodnim zidom so na južni, najbolj izpostavljeni strani pozidali tudi močni obrambni stolp – bergfrid. Stolp s tlorisnimi merami ok. 7,5 × 7,5 m in sorazmerno tankimi zidovi – v pritličju so bili debeli samo poldrugi meter – je lahko služil samo za dodatno obrambo obodnega zidu in je na južni strani nadomeščal pri romanskih obodnih gradovih sicer pogosti ščitni plašč. Bergfrid so ob koncu 18. stoletja v zgornjem delu podrli, tako da sta se do leta 1947 ohranili le spodnji dve etaži. Če se opremo na obe Valvasorjevi upodobitvi in upoštevamo tudi nekaj bližnjih sočasnih analognih primerkov (stolpi na gradovih Stari grad, Žužemberk, Klevevž, Strelov stolp v Mokronogu) lahko sodimo, da je stolp obsegal pet etaž, vrhnja etaža pa je bila opremljena s cinami ali pa z lesenim obrambnim hodnikom. Etaže so bile med seboj ločene s preprostimi lesenimi tramovnimi stropi, za vertikalno povezavo pa so služile lesene kladaste stopnice. Tako kot vso ostalo obodno zidovje je bil stolp pozidan iz grobih klesancev, postavljenih v pravilne ravne vrste, vogali pa so bili sestavljeni iz blokov lehnjaka. Edini dostop v stolp je bil urjen prvem nadstropju, ki pa je bilo spričo izredno visokega pritličja šele na nivoju drugega nadstropja drugih, kasnejših traktov. Polkrožno sklenjen portal, ki je bil nameščen 5,5 metrov nad tlemi dvorišča, je bil izdelan iz velikih kosov lehnjaka, okvir pa je imel živ, neposnet rob.

Sočasno z obodnim zidovjem in bergfridom so pozidali tudi osrednjo stanovanjsko-upravno zgradbo kompleksa – palacij. Pozidali so ga na pravokotni talni ploskvi in ob naslonu na vzhodni obodni zid. Zidovje je deloma prestalo povojna rušenja in je še danes, čeprav v fragmentih, eden ključnih elementov, ki pričajo o stavbnem razvoju gradu skozi stoletja.
Precej utilitarno oblikovana stavba s tlorisno ploskvijo v izmeri 9 × 14,5 m je obsegala dve etaži, prečno pa na začetku še ni bila predeljena z zidano konstrukcijo. Leseni deli – prečni zidovi, morebitno drugo nadstropje in domnevna strma skodlasta štirikapna streha – se niso ohranili. Okoli 90 cm debeli zidovi so pozidani iz manjših lomljencev, tako da se njihova zidava precej razlikuje od zidave plašča obodnega zidu. Vogali žal niso več ohranjeni. V notranjosti so ohranjene mestoma še dobro razvidne tramovnice - ležišča prvotnega lesenega stropa; tramovi so počivali na polici, ki je nastala ob zožitvi obeh daljših sten v nadstropju. Enak strop je bil tudi nad prvim nadstropjem. Palacija niso nikdar preetažirali Prvotni arhitekturni členi se zaradi številnih kasnejših predelav z izjemo pritlične line na južni steni niso ohranili. Lina je imela sedaj le še fragmentarno ohranjen okvir, sestavljen iz treh klad lehnjaka, navznoter pa se ostenje močno lijakasto razširi.
Velikost obzidane ploskve in funkcija gradu kot upravnega središča in shrambe pridelkov dolenjskih posesti krške škofije nas opravičujeta pri domnevi, da je znotraj obzidja prvotno stalo tudi več lesenih pomožnih objektov, ki pa so jih sčasoma nadomestili zidani trakti in tako danes o njihovem obstoju nimamo nobenih zanesljivih dokazov več.

V okviru grajskega kompleksa je nedvomno že od vsega začetka obstajala tudi grajska kapela. Nejasno ostaja ali je bila ta znotraj obzidanega oboda ali pa je funkcijo grajske kapele opravljala zgradba na mestu sedanje trške cerkve sv. Egidija ob vznožju grajskega griča. Možni sta tudi obe rešitvi hkrati. Če o izgledu domnevne kapele znotraj gradu tavamo v popolni temi, lahko za kapelo pod gradom glede na številne bližnje sorodne primere upravičeno domnevamo, da je šlo za preprosto, proti vzhodu orientirano enoladijsko romansko kapelo s polkrožno apsido, kakršne so se vsaj deloma ohranile na bližnjih gradovih Šumberk, Hmeljnik in Ig, podobni kapeli pa sta premogla vsaj še gradova Mirna in Mehovo. Romansko grajsko kapelo je kasneje nadomestila večja gotska trška cerkev, v 18. stoletju pa je nastala sedanja velika baročna zgradba, ki je zabrisala vsako sled za svojima predhodnicama.

2. faza – pozidava gotskega južnega trakta, 15. stoletje

Po pozidavi romanske obodne zasnove sredi 13. stoletja je tako kot na večini drugih dolenjskih gradov v 14. stoletju vladalo gradbeno zatišje. Spremembe je prineslo šele 15. stoletje. Postopoma so pomožne, lesene, na obodno zidovje naslonjene objekte, zamenjali z novimi, zidanimi. Tako so enkrat tekom 15. stoletja ob naslonu na južni obodni zid, med bergfridom in vzhodnim zidovjem, pozidali nov enonadstropen dolg trakt, ki vsaj še sprva ni bil predeljen z zidanimi prečnimi zidovi. Podoba, danes le še v temeljih razvidne zgradbe, je bila vsaj v zadnji fazi razvoja gradu, v 19. stoletju, povsem utilitarna, najbrž pa je bila takšna že ob nastanku. Trakt je najbrž vseskozi služil za domestikalne potrebe (pred drugo svetovno vojno so bili tukaj konjski hlev, shrambe pridelkov in pomožna stanovanja), od primarnih gotskih stavbnih členov pa se je do leta 1947 v prostoru vzhodno od vhodne veže ohranil le deloma zazidan velik šilastoločen portal brez posnetih robov.

3. faza – poznogotske prezidave, konec 15. stoletja, začetek 16. stoletja

Na eni strani želja po povečanem stanovanjskem udobju, na drugi pa nevarnost turških vpadov sta v drugi polovici 15. stoletja povzročila po celotni Dolenjski obsežno gradbeno dejavnost, ki se ji tudi mokronoški grad ni mogel izogniti. Potem ko je grad leta 1439 opustošil celjski vojskovodja Jan Vitovec, se je v drugi polovici 15. stoletja pričela postopna obnova. Ta je pravi zagon dobila šele konec stoletja, dela pa so bila zaključena do okoli leta 1520, ko so grad obnovili po opustošenju zaradi kmečkega upora 1515. Poznogotske prezidave so poprej povsem utilitarni in preprosti zasnovi poskušale do neke mere dati tudi reprezentančen nadih in to jim je glede na ohranjene in dokumentirane fragmente nedvomno tudi uspelo.

Zaradi pojava novega načina bojevanja z iznajdbo topov, morda pa tudi zaradi sanacije tedaj že derutnih romanskih zidov, so te v celoti, razen na južni strani na zunanji strani obzidali z novim, 25 cm debelim zidnim plaščem in ga na dveh mestih okrepili z mogočnima kontraforoma. Posledično so morali na novo narediti tudi oba portala. Tisti na zahodni strani je samo nadomestil starejšega romanskega, portal na južni strani pa je nastal povsem na novo, potem ko so prebili romanski zid. Portala sta bila podobne oblike, s polkrožnima sklepoma in z robovi posnetimi na ajdovo zrno. Južni portal je bil nekoliko ožji in nižji od zahodnega, kar kaže na to, da je bil pomembnejši vhod v grad iz zahodne strani, južni vhod pa je imel pomožno funkcijo.

Hkrati z odebelitvijo obodnega zidu so ob naslonu nanj in na stari romanski palacij v severozahodnem vogalu zasnove pozidali tudi nov nadstropni stanovanjski trakt, ki je tako povečal stanovanjsko površino palacija za več kot polovico. Dvoetažni trakt je bil prečno razdeljen na tri prostore. Skrajni severozahodni prostor je pred porušenjem gradu služil za grajsko kapelo, takšno funkcijo pa je imel morda že od vsega začetka. Poznogotske arhitekturne člene so ob koncu 18. stoletja popolnoma predelali, tako da so se do miniranja razvaline ohranili edino trije poznogotski portali v pritličju. Eden je bil bogato profiliran in je imel ravno preklado. Najbrž je vodil v pritličje sprva dvonadstropne grajske kapele.

Sočasno so prezidali tudi romanski palacij, ki so ga sedaj povezali z novim traktom v enotno zasnovo. Palacij so z novo zidano steno simetrično predelili na dvoje, hkrati pa so v obeh etažah naredili nova okna in vrata. Majhna okna v pritličju so imela do povojnih rušenj še ohranjene kamnite okvire z robovi, prirezanimi na ajdovo zrno, v nadstropju pa so se ohranili sledovi dveh velikih pravokotnih oken s kamnitimi križi in značilno poznogotsko paličasto profilacijo. Oba sedaj povezana trakta sta bila namenjena predvsem za stanovanje upravnika obsežnih krških posesti.
Ko so na južni strani obodnega zidovja uredili nov vhodni portal, so predelali tudi južni trakt. Tik ob romanskem bergfridu so uredili vhodno vežo, v kateri so namestili tudi mehanizme za vzdigovanje dvižnega mostu. Odprtini za verige sta se nad portalom ohranili vse do povojnih miniranj leta 1947.

Leta 1515 so grad opustošili kmečki uporniki. Pri tem so po Valvasorjevem opisu sodeč razdejali peči in okna, deloma pa poškodovali tudi zidovje. Edini še razvidni rezultat obnove so bile danes le še fragmentarno, v Dolenjskem muzeju v Novem mestu ohranjene freske, s katerimi so okrasili dvoriščno fasado prvotnega romanskega, poznogotsko prezidanega palacija. Freske so skušale poudariti imenitnost stanovanja grajskega upravitelja že na zunanjščini stavbe. Simetrična kompozicija je bila sestavljena iz petih polj, razvrščenih v dve vrsti, domiselno pa je vključila tudi dve okni in dva portala in tako dvoriščno fasado gotskega palacija povezala v slikovito celoto. Kaj podobnega se ni ohranilo na nobeni drugi grajski stavbi na Slovenskem. Slikarije, ki jih slogovno lahko postavimo na mejo med gotiko in renesanso, s svojo motiviko sodijo med najstarejše ohranjene profane motive na naših tleh, njihovo mesto na zunanjščini neke profane stavbe pa je v tem času redkost tudi v širšem prostoru.

4. faza – pozidava renesančnega jugozahodnega stolpa, okoli 1569

Okoli leta 1569, kot je pričala letnica na plošči nad severnim portalom, so mokronoški grad znova prezidali. Tedaj so podrli stari jugozahodni vogal romanske obodne zasnove in na tem mestu, ob naslonu na zahodno steno bergfrida, pozidali mogočni vogalni stolp, ki pa ni bil več izključno utrdbene narave. Stolp je segal v višino dveh etaž in je obsegal v vsaki etaži po eno večjo dvorano. Pritlična etaža je bila križno obokana; štiri obočne pole so počivale na mogočnem zidanem slopu, dvorano pa sta osvetljevali dve manjši okni oz. strelnici z navznoter zožujočim se ostenjem, podobni tistim, ki so še ohranjene na razvalini stolpa na bližnjem gradu Luknja. V nadstropju, osvetljenem skozi velika pravokotna okna s preprostimi kamnitimi okviri, je bil ohranjen imeniten lesen profiliran tramovni strop, ki ga je opiral zidan slop v sredini. Stolp se je naslanjal neposredno na romanski bergfrid in je bil pokrit s šotorasto štirikapno streho.

Morda je bil glavni razlog, ki je narekoval pozidavo stolpa, pričetek delovanja krvnega deželnega sodišča na gradu leta 1526, ki je za svoje potrebe potrebovalo tudi ustrezno sodno dvorano. Ta je bila urejena prav v nadstropju novega stolpa in je bila sodeč po predvojnih opisih imenitno opremljena s še avtentično renesančno opremo.

5. faza – med renesanso in barokom, okoli 1650 do 1670

Naslednjo večjo prezidavo je mokronoški grad doživljal v drugi polovici 17. stoletja in je bila zaključena do leta 1679, ko je prenovljeni kompleks v svoji Topografiji upodobil Janez Vajkard Valvasor. Glede na ohranjene in izpričane sledove lahko to fazo razdelimo na vsaj dve gradbeni etapi, vendar pa je pri obeh etapah šlo le za postopno gradnjo po enotnem konceptu in ne za dve samostojni stavbni fazi. S temi obsežnimi poznorenesančnimi posegi so skušali dati srednjeveškemu gradu podobo sodobne plemiške rezidence, kakršne so tedaj nastajale po vsej Dolenjski in tudi širše.

5. a faza

Najprej so podrli preostali poznoromanski obodni zid na zahodni strani dvorišča z morebitnimi nanj prislonjenimi pomožnimi objekti vred. Ohranili so edino poznogotski portal z letnico renesančne prezidave 1569. Tega so vzidali na severno stran novega zahodnega trakta, ki so ga pozidali na mestu odstranjenega zahodnega obodnega zidu. Trakt je bil preprosto zasnovan in je poleg pritličja obsegal še dve nadstropji. Krit je bil z dvokapno streho, zaznamovala pa ga je predvsem monumentalno učinkujoča enotna preprosta podoba, ki so jo poudarjala okna z enostavnimi neprofiliranimi kamnitimi okviri. V traktu je bila urejena severna veža, na južni strani pa preprosto dvoramno stopnišče, ki je tvorilo tudi povezavo med različnimi talnimi nivoji zahodnega trakta in renesančnega jugozahodnega stolpa. Trakt je služil za stanovanja grajskih uslužbencev in je bil zato temu primerno skromno oblikovan.
Med severnim in zahodnim traktom so pozidali podaljšek severnega trakta, v katerem so uredili grajsko kuhinjo. Severni in vzhodni trakt so predelali in opremili z novimi okenskimi okviri, najpomembnejši poseg, ki je zaznamoval grajsko podobo, pa je bila pozidava arkadnega hodnika ob tem traktu na dvoriščni strani. Arkadni loki so v pritličju sloneli na masivnih, iz opeke zidanih slopih, v nadstropju pa na elegantnih okroglih toskanskih stebričih. Podobni arkadni hodniki so se ohranili ali pa so izpričani še na bližnjih gradovih Otočec, Struga, Rakovnik, Mirna in Gamberk v Zasavju. To kaže na dejavnost stavbarske delavnice, ki je v drugi polovici 17. stoletja delovala na tem območju. Žal so z gradnjo arkadnih hodnikov prekrili, deloma pa celo uničili gotsko-renesančne freske, ki jih je obočna konstrukcija prerezala na dvoje.
Zadnji poseg te gradbene etape je bil nadzidava in predelava južnega trakta. Tukaj so pozidali še drugo nadstropje, ki se je s tanjšimi stenami in drugačnim materialom – kamnom, pomešanim z opeko, močno razlikovalo od spodnjih, srednjeveških dveh etaž. V novi etaži so uredili pomožne stanovanjske prostore, celotni trakt pa je še naprej ohranil svojo utilitarno podobo.

5. b faza

Druga gradbena etapa pete faze stavbnega razvoja mokronoškega gradu pomeni logično nadaljevanje prve etape po enotnem konceptu. Sedaj so z novim veznim traktom pozidali še jugovzhodni del dvorišča in tako spojili vzhodni trakt (stari romanski palacij) in južni gotski trakt. Posegi so bili zaključeni najkasneje do leta 1679, ko je grad na Valvasorjevem bakrorezu že upodobljen po zaključenih poznorenesančnih prezidavah.
Vezni trakt je uporabil tri starejše zidove na severni, vzhodni in južni strani, na novo pa so pozidali dvoriščno zahodno steno in manjkajoči arkadni hodnik pred njo. Prav tukaj je bil stik med obema gradbenima etapama druge polovice 17. stoletja še posebej dobro viden. Trakt so osvetljevala okna z okviri renesančnih oblik, ki pa niso bila na istih mestih kakor kasnejša okna iz konca 18. stoletja; po požigu gradu so namreč poleg obstoječih oken odkrili še stara, manjša, zazidana, ki so izvirala iz 17. stoletja. V na novo pozidanem delu, ki je imel enako obliko in nivoje kot preostali del vzhodnega in severnega trakta, so uredili v obeh etažah po tri prostore. Na sredini je bila v nadstropju urejena večja slavnostna dvorana, na vsaki strani dvorane pa je bil še po en prostor. Tisti na severni strani je bil okrašen z manieristično slikarijo, ki je bila kasneje prebeljena, na njene ostanke pa so naleteli po požigu gradu. Na stenah so bili prizori z jezdeci, viteškimi igrami, bitkami in podobnim, vse naslikano s polnimi, sitimi barvami v fresko tehniki, iz okoli leta 1670.

6. faza – pozni barok, druga polovica 18. stoletja

Prezidave v 17. stoletju so gradu dale podobo sodobne poznorenesančne rezidence, kljub temu pa mu niso mogle v celoti odvzeti srednjeveškega utrdbenega karakterja. To je lepo vidno na obeh Valvasorjevih bakrorezih. Nad celoto je še vedno dominiral mogočni bergfrid, zunanje fasade pa so še ohranile številne pomole. Novemu baročnemu okusu v 18. stoletju ta oblika ni več zadostovala. Grajski lastniki so si zaželeli sodobnega baročnega dvorca z okrašenimi fasadami in lepim parkovnim vrtom. Zaradi tega so se v drugi polovici 18. stoletja pričeli obsežni posegi, ki so grad vsaj na prvi pogled povsem spremenili in mu dali podobo, ki jo kaže na Ponzierjevih vedutah iz leta 1807.
Najprej so se lotili starega bergfrida, ki so ga znižali kar za tri etaže, tako da je njegov spodnji del povsem utonil v južnem traktu. Na tak način so srednjeveško razgibano silhueto stavbnih mas poenotili in dali celoti podobo baročnega dvorca. Podobne posege nekako sočasno poznamo še z nekaterih drugih bližnjih gradov: Klevevž, Sevnica, deloma Podsreda. Spodnji dve etaži stolpa so predelali, zazidali stari, še romanski portal in ju uporabili za pomožne prostore. Podobe južnega trakta sicer niso bistveno spreminjali, tako da je ohranil svojo utilitarno obliko.

Drugi večji poseg je bila barokizacija vzhodnega trakta, ki je služil predvsem za stanovanjske potrebe grajske gospode. Tukaj so na zunanji fasadi zamenjali vsa starejša okna in odstranili številne pomole, celota pa je z velikimi novimi okni s preprostimi pravokotnimi, iz opeke zidanimi in ometanimi okviri dobila povsem sodoben videz. Nekaj okenskih okvirjev je še danes vsaj fragmentarno ohranjenih, njihova podoba pa priča, da zatrdno niso nastali veliko pred koncem 18. stoletja. Predelali so tudi notranjščino trakta, kjer so na novo, sicer že v klasicističnem stilu uredili slavnostno dvoranico in jo opremili z dvema velikima klasicističnima pečema.

Manjših lepotnih popravkov je bil deležen tudi zahodni trakt, kjer so okusu časa prilagodili zlasti motiv vhoda proti trgu. Poznogotski portal so opremili z izredno kvalitetnimi kovanimi mrežastimi vrati, v drugem nadstropju pa so nad portalom namestili uro z veliko, iz štuka izdelano številčnico. Pozidali so tudi visoko trikotno atično čelo z volutama ob straneh, ki ga vidimo na Ponzierjevih upodobitvah gradu iz leta 1807. Hkrati so zamenjali celotno strešno konstrukcijo tega trakta, ob tem pa je nastal do odstranitve razvaline ohranjeni baročno oblikovani žlebasti fabijon pod napuščem. Sočasno je nastal tudi strešni stolpič na sredini zahodnega trakta, ki je prekrit s piramidalno streho do neke mere nadomestil podobo bergfrida.

Veliko spremembo so, ne toliko v gradbenem, pač pa predvsem v likovnem smislu doživele tudi grajske fasade. Da bi se približali idealni obliki baročnega dvorca so namreč vse zunanje fasade poslikali s pilastrsko arhitekturo. Nekaj podobnega, sočasnega se je ohranilo na nedavno obnovljenih fasadah stavbe kapiteljske proštije v Novem mestu. Slikarija se je fragmentarno ohranila vse do povojnih miniranj razvaline. Spodnji del, ki je segal do višine tal pritličja, je obsegal naslikano rustiko iz večjih pravokotnikov, zgornji del, ki je obsegal obe etaži, pa je bil sestavljen iz velikih pilastrov s členjenimi bazami in kapiteli, ki so bili razporejeni med okni in so segali od tal pritličja do vrha prvega nadstropja. Pod okenskimi okviri so bili naslikani še slepi okviri. Celota je bila izvedena v belo–oker kombinaciji, tehnika pa je bila takšna, da so v svež omet vrezali konture pilastrov in rustike ter nato vse skupaj pobarvali.
Hkrati z grajsko stavbo samo, ki je dobila povsem sodobno baročno podobo, so uredili tudi njeno okolico. Manjši vrt na vzhodni strani pod grajsko vzpetino so preuredili in povečali. Vrt oz. park je poslej obsegal celotni grajski grič, raztezal pa se je tudi čez trško cesto na vzhodni strani. Hkrati s temi deli so odstranili še zadnje ostanke utrdbnih naprav okoli gradu in tudi ostanke že poprej večinoma podrtega trškega obzidja, ki ga še prikazuje Valvasorjev bakrorez iz leta 1679. Vrt je dobil deloma parterno, deloma pa svobodno obliko, zaradi svoje razkošnosti, pa se ga je hitro oprijelo ime paradiž. Poleg cvetnih in drevesnih nasadov je obsegal tudi kompleks z gospodarskimi poslopji, posebno zanimiva in omembe vredna stavba pa je bila oranžerija, ki je imela eno fasado stekeleno, v njej pa so gojili različne eksotične rastline.

Kot del grajskega kompleksa je bila deležna obsežne barokizacije tudi cerkev sv. Egidija, ki so jo z izjemo zvonika pozidali skoraj povsem na novo.

7. Faza – romantika, okoli 1870

Zadnje spremembe je mokronoški grad doživel v drugi polovici 19. stoletja. Ko je leta 1850 postal njegov lastnik baron Gustav Berg, se je pričela še zadnja obsežna obnova celotnega kompleksa. Ta je doživela vrhunec okoli leta 1870, nato pa je grad ostal domala nespremenjen do požiga leta 1943. Hud požar, ki je leta 1911 upepelil skoraj celoten trg, gradu ni poškodoval.
V tej fazi grajske stavbe same niso več bistveno spreminjali. Na novo je nastalo iz opeke pozidano stopničasto čelo neogotskih oblik nad severnim, trškim vhodom v grad, ki je nadomestilo baročno volutasto atiko in uro pod njo, deloma so predelali fasado južnega trakta, na zahodnem in južnem traktu pa so odstranili naslikano pilastrsko arhitekturo. Notranjščino so deloma na novo opremili, drugih sprememb pa ni bilo.
Večje posege je doživela okolica gradu. Leta 1870 so zgradili novo udobno, z mogočno eskarpo obzidano dovozno cesto okoli grajskega griča, ki je vodila do južnega portala, uredili so nove poti okoli grajskega griča, eliminirali so parterno obliko grajskega vrta na vzhodni strani in mu dali svobodno zasnovo s številnimi eksotičnimi drevesi. Poti in eskarpo so opremili z lesenimi ograjami, namestili pa so tudi nova železna vrata na začetek poti, ki je vodila do gradu.
Tako je grad dobil končno podobo, kakršno vidimo na številnih razglednicah iz prve polovice 20. stoletja, in jo je urejen in negovan ohranil do tistega usodnega septembra 1943, ki je prekinil njegov sedemstoletni razvoj.

Igor Sapač