Cerkev sv. Antona Padovanskega na Blečjem vrhu pri Trebelnem

Pravilno orientirana cerkev stoji na položnem griču nad vasjo. Obdaja jo kamnito, dopasno obzidje. Južno od cerkve stoji v obzidju stara šola. Zunaj cerkvenega kompleksa rasteta na jugozahodni strani dve visoki lipi. Cerkev sestavljajo v tlorisu zvonik, pravokotna ladja in tristrano zaključen prezbiterij. K severni steni ladje in prezbiterija sta prislonjeni kapela in zakristija.

erkev na Blečjem vrhu se prvič omenja v seznamu cerkvenih dragocenosti 1526. Tedaj je bila posvečena sv. Pavlu in ni imela nobenih dragocenosti. Za časa Valvasorja je že bila posvečena sv. Antonu Padovanskemu in omenjena med podružnicami gorenjemokronoške fare.

Čeprav se cerkev resda prvič omenja že v prvi četrtini 16. stoletja, pa njena sedanja podoba ne kaže sledov poznosrednjeveškega stavbnega izvora. Glede na njeno stavbno zasnovo, barvno členitev fasad ter na zadnji strani menze izpisano letnico 1715, lahko sklepamo, da so sedanjo cerkev zgradili v začetku 18. stoletja kot romarsko. Cerkev je konec 18. stoletja dobila enotno, poznobaročno opremo, delo slikarja in rezbarja Antona Postla. Ta je izdelal oltarno opremo, naslikal več votivnih slik, s stenskimi slikami pa je poslikal tudi kapelo, posvečeno sv. Gregorju in Boštjanu. Zvonik je bil k cerkvi prizidan naknadno in v zgornjem delu predelan v neogotskem slogu po vzoru na kapiteljsko cerkev v Novem mestu konec 19. stoletja.

Notranjščino cerkve je 1926 v celoti poslikal Franjo Mrčun iz okolice Domžal. Poleg dekorativne poslikave sten in obokov je v ladji naslikal tudi podobo sv. Frančiška Asiškega.

Župnija Trebelno je v sodelovanju z vaščani in spomeniško službo do sedaj v cerkvi izvedla več sanacijskih, vzdrževalnih in restavratorskih posegov. Restavratorski center iz Ljubljane je v letih 1987 in 1988 restavriral oba stranska poznobaročna oltarja, vključno s kipi in oltarnimi slikami, novomeška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pa je restavrirala več votivnih podob. Vaščani so 1996 obnovili streho in fasado zvonika.

Leta 2005 se je pričela celovita statična sanacija cerkve, saj je le-ta bila zaradi neurejenega odvodnjavanja meteornih vod in neenakomernega posedanja temeljnih tal precej razpokana. Vaščani so najprej okoli cerkve zgradili drenažo in uredili odvodnjavanje meteornih vod. V skladu z načrtom statične sanacije cerkve, ki jo je 1997 izdelalo podjetje ELEA d.o.o. iz Ljubljane, so sočasno tudi podbetonirali temelje v vzhodnem delu prezbiterija. Dela so se nadaljevala tudi v letu 2007, ko je podjetje SGI d.o.o. iz Ljubljane cerkev statično in protipotresno saniralo z vgradnjo vezi, injektiranjem zidov in sanacijo okenskih preklad. Dela, ki jih financira Kranjska investicijska družba, se bodo nadaljevala tudi v letu 2008 z obnovo notranjih in fasadnih ometov in beležev.

Tomaž Golob, univ. dipl. umet. zgod.
Višji konservator
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Novo mesto

Dela Antona Postla v cerkvi sv. Antona Padovanskega na Blečjem vrhu

V baročni božjepotni cerkvi sv. Antona Padovanskega na Blečjem vrhu se nahaja galerija desetih del poznobaročnega slikarja Antona Postla. Nastajala so v daljšem časovnem obdobju, od prvih, v šestdesetih letih 18. stoletja, Sv. Anton Padovanski, Sv. Kozma in Damijan, Krst v Jordanu in Sv. Luka, ki sodijo med njegova najboljša dela, do zadnjih, na prehodu iz 18. v 19. stoletje, ko je njihova likovna potenca sicer v upadanju, a zato motivno toliko bolj zanimiva z upodobitvami požara lesenih kašč in nesreče z natovorjenim vozom na votivnih podobah ter Smledniške legende.

Sv. Anton z detetom in Materjo božjo (olje na platnu, 166 x 96 cm) z velikega oltarja sodi med najboljša Postlova dela. Prostor s skupino svetih oseb je skrbno urejen; k sv. Antonu se je na oblakih spustila Mati Božja in mu podala v plenice povitega Jezusa. Ob Antonu je položena lilija in odprta knjiga z napisom molitve: Si/ quae/ ris/ Mi/ racu/ la,/ Eccl: (Če iščeš čudeže, itd.). Upodobitev Antona Padovanskega z malim Jezusom se nanaša na legendo, ki je bila zapisana že sredi 14. stoletja. Pravi, da je Anton kot gost pri nekem imenitnežu v svoji sobi vztrajno molil in radovedni gostitelj je nekega dne ob skrivnem opazovanju doživel bleščeč prizor, v katerem je videl, kako Anton pestuje čudovito lepega otroka - Jezusa. Tem najpogostejšim upodobitvam sv. Antona z detetom se je kasneje, a redkeje, pridružila tudi Marija. Postl je najbrž uporabil neko grafično predlogo in je prizor z rdečim zastorom, angelci in vazo s cvetjem scensko prilagodil značaju oltarne podobe. Ob uravnoteženi sceni je dosegel tudi umirjeno skladnost barvnih ploskev. Na sliki Sv. Kozma in Damijan ob Zveličarju (olje na platnu, 94 x 58 cm, visi v slavoločnem levem oltarju) sta ob Zveličarju, ki je upodobljen kot nebeški zdravnik, naslikana dvojčka sv. Kozma in Damijan. Za sliko je bila kot predloga uporabljena bakrorezna podobica s Krke na Dolenjskem, kjer je bila že v 18. stoletju daleč naokrog znana božjepotna cerkev k sv. Kozmi in Damijanu. Zato je bila podobica s Krke zgled mnogim slikarskim upodobitvam in tudi rezbarskim kompozicijam v oltarnih nastavkih. Glede na format je bila slika Krst v Jordanu (olje na platnu, 137 x 90 cm, visi na južni steni ladje) z originalnim okvirjem gotovo del nekega oltarja sv. Janeza Krstnika. Jezus kleči na eni nogi in prerok v kamelji koži, ogrnjen v rdeč plašč, ga z vodo obliva po glavi. Ob Janezu stoji jagnje, ob Jezusu pa angel, ki mu pridržuje oblačilo. Zgoraj je sveti Duh v podobi goloba, ki s prameni svetlobe ožarja prizorišče. Postl je upodobil ustaljeno kompozicijo, kakršno sta pred njim oblikovala že Valentin Metzinger in Anton Cebej, ki pa sta se zgledovala pri starejših italijanskih mojstrih, predvsem pri delih Carla Maratte. Tudi slika Evangelist Luka (olje na platnu, 137 x 92 cm, visi v stranski kapeli) z originalnim okvirjem je iz nekega oltarja in je bila najbrž pendant prejšnji podobi. Za pisalnim pultom sedeči evangelist opozarja gledalca na odprto knjigo z napisom: S. Evangeliu/ Jesu Christi/ Secundum/ Lucam (Sv. evangelij Jezusa Kristusa po Luku), s čimer potrjuje, da je avtor tretjega evangelija. Na desni spodaj je še naslikan vol, atribut sv. Luke. Prostor na sliki je opredeljen z arhitekturo in je tako z dekorativnimi dodatki kot tudi po barvni obdelavi podoben prizorišču na sliki Sv. Anton z detetom. Slika Neverni Tomaž (olje na platnu, 82 x 66 cm, visi v prezbiteriju) v bogato rezljanem in pozlačenem okvirju je premazana s firnežem, ki z rumenimi toni zakriva prvotno barvitost. Delo je oblikovno skromno in risarsko togo. Pred razkoračenim Kristusom kleči apostol Tomaž in se s prsti dotika njegove rane. Na tleh leži Tomaževa sulica, v ozadju pa so deli arhitekture in oblaki. Kristus je podoben prebičanemu Trpinu s svetih stopnic v Novi Štifti, nastalih leta 1800, kar dokazuje, da gre za pozno delo oziroma delavniški izdelek. Sv. Jurij v boju z zmajem (olje na platnu, 82 x 66 cm, slika visi v prezbiteriju) je pendant podobi Neverni Tomaž. Prav tako je premazana s firnežem, ki zakriva prvotno barvitost. Spopad med konjenikom in zmajem je upodobljen naivno. Spremljata ga angelski glavi na oblačkih, na oddaljeni vzpetini pa kleči Marjetka. V skromno opredeljeni pokrajini je naslikano razmetano kamenje, kar je značilno za pozna Postlova dela. Na Smledniški legendi (olje na platnu, 70 x 111 cm, slika visi v prezbiteriju) je naslikana je nenavadna in redko upodobljena legenda iz sicer dolge vrste čudežev sv. Antona Padovanskega. Gre za zgodbo o graščaku, ki je od svojega podložnika zahteval plačilo dajatev. Kmet jih je namreč poravnal že njegovemu umrlemu očetu, vendar pa goljufivi graščak takrat kmetu ni izdal potrdila. Tako je obupani podložnik na pomoč poklical sv. Antona Padovanskega, ki je tlačana vzel na visoko goro. Na zapoved sv. Antona sta hudiča iz pekla na dan privlekla hudobnega graščaka, ki je pred svetnikom pismeno potrdil, da mu je kmet poravnal zahtevane dajatve. Anton Postl je legendarno pripoved razdelil na dve polovici; na peklensko brezno s hudobci, kjer okovan in v kačo ovit goli graščak že piše pobotnico: ... u leitu/ 1631, in na idilično pokrajino z oblaki in svetnikom ter prestrašenim kmetom. Čeprav je slika priprošnjiške vsebine, je ne moremo imeti za votivno, ampak za "eksempel", ki opozarja na pogubnost goljufije, predvsem pa poveličuje moč sv. Antona, v tem primeru zavetnika romarske cerkve, kjer je slika na ogled. O tej legendi, ki se je literarno izoblikovala sredi 18. stoletja, likovno pa šele proti koncu tega stoletja, je obširneje pisal Leopold Kretzenbacher in opozoril, da je posebnost legende "Priča iz pekla", vezana na osrednji slovenski narodni prostor, kjer je znana pod imenom Smledniška legenda. Na Ex votu iz 1802 (olje na platnu, 59 x 73 cm, slika visi v stranski kapeli) so upodobljene goreče lesene in s slamo krite kašče oziroma vinski hrami, kakor jih je opredelil Ivan Komelj. France Zupan navaja, da gre za požar v Jerengi severozahodno od Šmarjete na Dolenjskem. Kmet in kmetica nosita vedri, ostali pa se v molitvi obračajo k nebeškim priprošnjikom Materi Božji z detetom, sv. Florijanu in sv. Antonu Padovanskemu. Iz istega leta, 1802, je še drugi Ex voto (olje na platnu, 46 x 54 cm, visi na južni steni ladje), ki prikazuje voz s konjsko vprego, natovorjen z velikim sodom, ki se je zvrnil po klancu in dva moža v podobnih oblačilih se v nesreči ali sreči v nesreči zaupno obračata k sv. Antonu na oblaku, ki kleči pred Marijo z detetom v naročju, kateremu ponuja svojo lilijo. Dogodek je naslikan naivno do te mere, da je upodobitev nesreče v resnici mikavna folklorna pripoved. Naslikan stebriščni oltarni nastavek v kapeli sv. Fabijana in Boštjana ima v sredini "podobo" papeža sv. Fabijana in Boštjana. Preden se je Boštjanu pridružil sv. Rok, je bil Boštjan na starejših upodobitvah navadno naslikan s papežem Fabijanom. Oba tudi godujeta na isti dan, 20. januarja. Ob straneh oltarnega nastavka sta naslikana sv. Rok in neki sv. mučenec v oklepu, s knežjo krono, mečem in palmo mučeništva. V igrivi atiki je upodobljen nadangel Mihael s tehtnico, ki pokončuje hudiča. Ker je oltar oziroma kapela posvečena zavetnikom zdravja, bi ob desnem vojščaku lahko pomislili na sv. Ahaca, ki je zavetnik pred hudimi boleznimi in smrtnim strahom. Na stropu so v krogu naslikani oblaki z angelskimi glavicami in putti s svetniškimi atributi, puščico, lovorjevim vencem in palmami. Freska oltarnega nastavka je grobo preslikana, deli oltarne kompozicije, kot npr. draperija zavese in ozadje stranskih figur, so prebljeni. Le nepreslikani angeli na oblakih kažejo na Postlov način slikanja. Dr.

Ferdinand Šerbelj

Postlovi »junaki« v cerkvi sv. Antona Padovanskega na Blečjem vrhu

Socialno okolje, iz katerega izhaja Anton Postl, slikarja vsega prevzame. Očitno se ni gibal med političnimi in drugimi odličniki svojega časa, saj ni nobenega od njih v vsem njegovem obsežnem opusu med naročniki. Tudi njegovih del ne najdemo v takrat reprezentativnih plemiških in cerkvenih stavbah po Sloveniji, pač pa večinoma na ozkem območju Dolenjske, v podružnicah in romarskih cerkvah, še župnije so redke. Izrazit smisel za realizem okolja ga sili k opazovanju ljudi, njihovega načina življenja, vsakodnevnega ravnanja in navad, zaradi česar se tudi odreka principu, da v Jezusu ali Mariji ni spodobno upodabljati sebe. Nič manj niso prisotni na njegovih slikah preprosti ljudje iz njegovega okolja s portretnimi potezami: na sliki Smledniška legenda na Blečjem vrhu sta si oba kmeta, tisti, ki ga drže hudiči, in tisti, ki stoji za sv. Antonom, zelo podobna.

Prav tako ni mogoče prezreti na sliki s prevrnjenim vozom, ex voto 1802, podobnost donatorja s sv. Antonom. Postlovi »junaki« so v vseh združbah in kot posamezniki, posebej v takoimenovanih pasijonskih množičnih prizorih, zelo podobni ljudem iz »ljudstva«. Pri Antonu Postlu, kjer je pomanjkanje življenjskih dokazil popolno, bo najbrž treba upoštevati tudi nezgodovinske vidike, tiste, ki vodijo do bistva njegovega srca. Socialna nota njegovega življenja je v njegovih delih več kot prisotna. Njegovo poznavanje človeka nas navaja na zelo občutljivo naravo, nekoliko hudomušno in vendar preizkušeno v vsakodnevnih življenjskih izkušnjah. Postlov ljubeznivi obraz je pred nami in se nam iz slike v sliko bolj odkriva.