Grad Štatenberk

Na skalnem odrastku hriba ob potoku Radulji nad Podturnom, južno od Trebelnega, se nahajajo skromne razvaline gradu Štatenberk (Stettenberk), pozidan je bil verjetno že v 12. stoletju, ki so ga upravljali freisinški ministeriali gospodje Stattenbergi. Leta 1201 je omenjen vitez Friderik, grad pa izrecno šele 1250 kot Castrum Stettenberg, ko je bila njegova lastnica Geburga Stattenberg, žena Henrika Svibenskega. Štatenberk je kmalu postal alod gospodov Planinskih, nato pa sredi 13. stoletja posest Svibenskih.

Konec 13. stoletja je Štatenberk pripadel grofom Ortenburškim, ko je zadnji vitez Wild Štatenberški leta 1291 padel v vojni med nadvojvodo Albrechtom in Štajerci. Pred letom 1386 so ga kot alod imeli Celjski grofje, tega leta pa ga je Katarina Celjska kot del svojega dosmrtnega preužitka prodala Ortenburžanom. Leta 1418 so ga po dedni pogodbi z Ortenburškimi zopet dobili Celjani, a ga je Herman II. leta 1431 skupaj z nekaterimi drugimi ortenburškimi posestmi izročil Habsburžanom, avstrijskim vojvodom Frideriku Starejšemu, Frideriku Mlajšemu in Albertu. Med zastavnimi gospodi in lastniki gradu so omenjeni Herbert pl. Auersperg (pred letom 1440), leta 1441 Sebastijan pl. Erkensteiner iz Boštanja pri Sevnici, Jakob Lengenheimer je kupil gospoščino leta 1496, gospod Janez Črnomaljski leta 1510, nato pa je Štatenberk leta 1589 kupil baron Jurij Lenkovič.

Grad je razpadel v začetku 17. stoletja, če ne že prej, saj ga Valvazor ni upodobil ne v Slavi vojvodine Kranjske ne v svoji Topografiji Kranjske. Med lastniki gospoščine z grajskimi razvalinami so bili še Jurij Dovolič, za časa Valvazorja Wolf Jakob pl. Sonce, do leta 1804 kostanjeviški samostan, nato pa rodbini Guttmann in Pehani. Po skromnih ostankih gradu je moč sklepati, da je šlo za romaniko značilno stolpasto stavbo, zavarovano z močnim obzidjem in obrambnim jarkom.